Biti stavkokaz je zelo »nemoralno, nesolidarno in vsega obsojanja vredno dejanje. Prepričani smo, da takih med nami ni.« Tako pretehtano je o stavkokazih razmišljal Slavko Kmetič, prvi strojevodja med člani Programskega sveta RTV Slovenija, ko je kot prvi mož sindikata strojevodij leta 1997 v bitki za boljše plače načrtoval ustavitev železniškega prometa v državi.
Novinarskemu boju, stanovskemu in sindikalnemu, ki ga četrt stoletja pozneje ne bijejo za plače, ampak za svobodo javne besede, novinarsko in uredniško avtonomijo in boljši javni medij, nekateri programski svetniki ne priznavajo tega, kar stavka dejansko je: demokratična oblika protesta in pravica, zagotovljena z ustavo.
Kaj pa stavkokazi danes? Eno pritlehnejših opredelitev je prispeval programski svetnik Jožef Jerovšek. To je tisti politik, ki se pretvarja, da ni politik, ko politično nadzoruje novinarsko delo s položaja predsednika Komisije za informativne programe. Ko so se predstavniki zaposlenih na dan zaostrene novinarske stavke, 20. junija 2022, udeležili seje Programskega sveta, jih je zmerjal s stavkokazi! Češ: zakaj pa ste tu, na seji, če stavkate. Stavkokazi!
Ko so o stavki in stavkokazih govorili na seji te komisije, 21. septembra 2022, so »nepolitični« svetniki obrnili ploščo. Z zaskrbljenostjo so prisluhnili, kako si »nepolitično« vodstvo na vse kriplje prizadeva za 26. september popolniti novinarsko in uredniško ekipo tako, da bi oddaje ta dan zapolnili z vsebino mimo tistih, ki stavkajo. Prvi politik med programskimi svetniki Jerovšek je bil »zgrožen« nad tem, da se tistim, ki da si »želijo samo delati«, reče stavkokazi.
»In taisti gospod nam je na zadnji seji dejal, da sploh ne stavkamo oz. ne znamo stavkati, ker da je tole, kar naj bi bila naša stavka, skoraj nič. In nas v bistvu napeljeval k temu, da bi morala biti na ekranu črnina,« je komentiral član te komisije iz vrst zaposlenih Gregor Drnovšek.
Pa se za hip pomudimo ob tem, kdo je stavkokaz. Je to res nekdo, ki zavržno in sramotno potepta kolegialnost, ki nima hrbtenice, dostojanstva, ponosa in časti, kot menijo nekateri? No, Slovar slovenskega knjižnega jezika tako sočnih opisov ne ponuja:
Zgodovina svetovnega in slovenskega stavkovnega gibanja nam po drugi strani ponuja globlji pogled in veliko več od suhoparnega opisa. Ponovimo, kako so o stavkokazih razmišljali borbeni Kmetičevi sindikalisti:
Nepremagljiva pa ostaja književnost. Ne, ne vabimo k prebiranju Zolaja, slovenskih realistov ali nemškega dramatika Müllerja, ki o stavkokazih vedo vse, ampak k smehu (ali joku) ob zbadljivki ameriškega pisatelja Jacka Londona iz leta 1904. Iz časov, ko so Američani še imeli močne sindikate, stavke in – tudi stavkokaze, ki so izdajalci »svojega Boga, svoje države, svoje družine in svojega razreda«. Rekli so jim scab. Krasta.
Krasta (stavkokaz)*
Potem ko je Bog pokončal klopotačo,
krastačo in vampirja,
mu je ostalo nekaj strašne snovi,
iz katere je ustvaril krasto.
Krasta je dvonogo bitje z dušo iz plutovinastega zamaška,
vodenimi možgani, hrbtenico iz želeja in lepila.
Kjer imajo drugi srce, krasti raste tumor gnilih načel.
Ko gre po ulici, ji ljudje obrnejo hrbet,
angeli jokajo v nebesih,
hudič pa hiti pred krasto zapirati vrata pekla.
* Nepoetičen prevod poezije služi zgolj razumevanju vsebine.
Kolektiv RTV SMO 