V sinočnjih protistavkovnih Odmevih je stavkokaška peščica generalnemu direktorju RTV Slovenija Andreju Grahu Whatmoughu omogočila, da je odgovornost za lastne napake prelagal na druge, zavajal o stavki in stavkajočih, javno stopil v bran ponižujočemu odnosu direktorja TV Slovenija Uroša Urbanije do ustvarjalcev informativnih oddaj in končno razkril svoj gledalski okus: v potapljajoči se Panorami vidi “mladost in nov pristop”.
Svet, kot ga vidi Grah Whatmough je preprost: on bi se pogajal in izpogajal, pa stavkajoči tega nočejo, zapolnil je kadrovske praznine in pripeljal kadrovske okrepitve, a v novinarskem kolektivu tega ne cenijo, nihče ne izvaja nedopustnih kadrovskih rošad, po krepitvi Panorame je pripravljen pomagati tudi zdesetkanemu Informativnemu programu: “Gotovo mi urednikov ne menjamo oziroma novinarjev ne menjamo, je res, da ravno zdaj z jesensko shemo smo nekoliko dodatno okrepili še prvi program Televizije Slovenija.” Ukinjenih oddaj resda ni več – Globus, Točka preloma, Z Mišo, Politično s Tanjo Gobec, Moje mnenje, Slovenija v letu, Svet v letu so preteklost –, nekaj so jih premikali sem in tja – Utrip, Zrcalo tedna in Intervju –, projekt Panorama je zamujal in je povsem drugačen od obljub … ampak »general« tu nič ne more, to je maslo takratnega v. d. direktorja televizije Valentina Areha, ki je pač vse to predlagal. In Grah Whatmough mu je kljub številnim opozorilom Kolektiva Informativnega programa slepo verjel. Prav tako Studio City ni »ukinjen«, ga pa niso zmožni delati, se bo pa ta oddaja, ko jo izboljšajo »zagotovo vrnila.«
V »generalovem« svetu tudi nihče ne pritiska na nikogar: »Jaz vam lahko zagotovim, da jih ni, vsaj ne s strani vodstva.« Nad takšnimi očitki je Grah Whatmough tako presenečen, da je na enem od stavkovnih pogajanjih pozval, »naj mi navedejo en sam samcat primer, ko bi jaz osebno pritiskal na kogarkoli, in mi ga niso znali povedati.”
Pa mu ga je v studiu povedala gostiteljica, ki je kljub stavki delala: »Dovolite, gospod direktor, da vam jaz povem za eno obliko pritiska. V tej hiši smo novinarji ali uredniki, ki smo tukaj že 30 let, nekateri so deset, nekateri so 15, in ko se enemu uredniku in voditelju reče, ‘če ne zmoreta tega delati tako, pa naj se ju prerazporedi na drugo mesto’, to je bila izjava direktorja Televizije Slovenija, potem jaz to tudi razumem kot pritisk.« Ne, pa ni pritisk, je vztrajal Grah Whatmough, šlo je le za to, kako ravnati, če ljudje ne zmorejo, če je delo zanje prenaporno: “Jaz sem to pismo direktorja Televizije razumel v smislu, ne, da predlaga drugo delovno mesto, ampak druge delovne zadolžitve.”
Kaj pa če bi »generalu« kdo povedal, da opravlja delo, ki ga očitno ne zmore in je zanj očitno prenaporno? In da mu iz brezna programske in finančne škode ne more pomagati niti desna roka, spreobrnjena “informativka” in nekdanja strastna sindikalistka Vesna Zadravec? Kaj ko bi ga končno razporedili tja, od koder je prišel, na delovno mesto z nič zaposlenimi, ki z mediji nima nič? Bi to bil pritisk ali nasvet? No, za Kolektiv RTV SMO ni dileme: to JE naš pritisk na »generala«.
Svetujemo mu, naj gre. Nič mu ni treba puščati za sabo. Tudi značko RTV SMO, ki si jo je cinično pripel na stavkovni dan, lahko odnese s sabo. Če bo želel, mu za na pot spakiramo tudi majico NIKOGARŠNJI HLAPCI. Nikogaršnji, niti njegovi.
Kolektiv RTV SMO 