Avgustovsko poročilo varuhinje pravic gledalcev in poslušalcev RTV Slovenija Marice Uršič Zupan je bilo z nestrpnostjo pričakovano predvsem zaradi obravnave “sporne” napovedi prispevka v televizijskem Dnevniku 17. avgusta, ki jo je prebral voditelj Saša Krajnc. V njej se je ogradil od prispevka, ki je sledil, in sicer o odzivih na komentar odgovornega urednika Mladine Gregorja Repovža z naslovom “Kriminal na RTV Slovenija”, objavljenem v tem tedniku 12. avgusta. Varuhinja je obravnavo končala s presenetljivo presojo in mnenjem, da je bila takšna napoved neustrezna in neutemeljena. Vse lepo in prav, če bi takšno presojo in mnenje tudi argumentirala. Pa ni.
Ker se v svojih poročilih varuhinja po logiki svoje funkcije odziva na vprašanja občinstva, so bile povod obravnave tri pisne pritožbe gledalcev. Varuhinja je dva meseca prek mailov od vseh “vpletenih” zbirala pojasnila, zakaj je kdo kaj storil. Na podlagi teh pojasnil je pripravila poročilo, v katerega je dodala še nekaj svojih razlag in ga zaključila z mnenjem o zadevi “Krajnc – Pfeiffer” (urednica oddaje je bila Vesna Pfeiffer). Poročilo je objavljeno v posebni prilogi od strani 58 do 69.
Varuhinji vsekakor lahko čestitamo za trud in čas, ki si ga je vzela za razumevanje okoliščin, saj je poročilo pripravljala več kot dva meseca. Problem pa je, da je bila pri branju odzivov in “analizi” precej nedosledna, kar jo je – hote ali nehote – zapeljalo v mnenja, ki so z vidika novinarskih profesionalnih standardov tudi sama sporna.
Pojdimo po vrsti (nedoslednosti):
Kontekst dogajanja
Varuhinja izhaja iz predpostavke, da je objavi prispevka 17. 8. botrovala “novica, pomembna za širšo javnost”, kar naj bi tisti dan, tako v poročilu varuhinja, “ocenila večina slovenskih medijev”. Dejstvo je, da je tisti dan spletni portal www.rtvslo.si ob 09:25 uri objavil sporočilo za javnost, v katerem se je “vodstvo RTV Slovenija” odzvalo na navedbe v vsebini uvodnika v Mladini. V istem sporočilu za javnost je naveden tudi sklep kolegija direktorja TV Slovenija o prekinitvi vsakršnega poslovnega sodelovanja med TV Slovenija in Mladino. Prav to sporočilo za javnost so kasneje začeli povzemati nekateri drugi mediji. Torej gre za novico, ki smo jo proizvedli v radiotelevizijski hiši sami.
Odzivanje vodstev RTV Slovenija in TV Slovenija na komentarje drugih medije načeloma ne bi smelo biti sporno, bi bilo pa tudi v teh primerih bistveno bolje, če bi bil pristop doslednejši, bolj načelen in – v smislu spoštovanja svobode govora in različnih mnenj – bolj zadržan, še posebej, če so odzivi motiv za poslovna ravnanja. Dejstvo je, da se vodstvi nikoli nista odzivali na vsak medijski komentar na temo RTV Slovenija, tudi s precej bolj radikalnimi in žaljivimi opazkami na račun naše institucije in posameznikov v različnih oblikah in na različnih poročevalskih platformah.
Predvsem pa je bil odziv vodstva RTV in TV zelo pozen. Dejstvo je namreč, da je bil uvodnik v Mladini objavljen že šest dni prej (na spletni strani Mladine), tiskani izvod številke 32-2022 pa je bil na voljo 12. 8. (Repovž je spletno povezavo do komentarja na omrežju Twitter objavil 12. 8. ob peti uri zjutraj). Res je sicer, da je bil 15. 8. državni praznik (Marijino vnebovzetje), se je pa v neki medijski instituciji seveda smotrno vprašati, zakaj je vodstvo za odzivanje čakalo toliko časa – skoraj en teden, še posebej, če bi bilo res tako vznemirjeno zaradi vsebine. Že tako počasno odzivanje precej relativizira aktualnost odziva na komentar v enem izmed političnih tednikov v Sloveniji, ki je prepoznavno kritičen do dogajanja na RTV Slovenija.
Katero urednico podučuje?
Varuhinja v svojem mnenju med drugim Vesni Pfeiffer, urednici televizijskega Dnevnika tistega dne, očita, da bi lahko tudi ona že v pripravi oddaje prepoznala pomembnost te novice, pri tem pa zanemarja, da je preudarjanje o vsebinah v oddajah, kakršen je televizijski Dnevnik, praviloma kolektivno (kar povsem ustreza tudi mednarodnim normam profesionalizma v novinarstvu). Ob tem je zanimivo, da o odzivu vodstva RTV in TV Slovenija niti v Prvem Dnevniku ob 13. uri niti v Poročilih ob 17-ih ni bila objavljena niti vest. Očitno je, da ta odziv niti v širšem uredništvu ni bil ocenjen kot zelo pomemben, enako pa očitno vsaj navzven velja tudi za odgovorno urednico Informativnega programa Jadranko Rebernik. Da pa bi se morala dnevna urednica pri urejanju oddaje odzivati na domnevno burne odzive na spletu (“… neobjava teme o dogajanju v lastnem zavodu, o katerem so dokaj obširno poročali mnogi mediji in o čemer se je razvnela tudi precej burna polemika na družbenih omrežjih, bi lahko nakazovala na cenzuro ali samocenzuro. Ta pa je v javnem mediju še posebej problematična…”), pa je strokovno zelo sporna trditev, še posebej, ker zanemarja prav kontekst. Domnevno tako burne odzive je namreč sprožil kar direktor TV Slovenija Uroš Urbanija sam – na svojem zasebnem računu na omrežju Twitter tistega dne ob 13:56 (skoraj štiri ure in pol po objavi sporočila za javnost na spletni strani RTV Slovenija). Njegove navedbe so bile sicer zelo podobne izjavi v prispevku Gašperja Petovarja, ki je bil objavljen v televizijskem Dnevniku, vključno z napačno (in zategadelj tudi nestrokovno) uporabo pomena besede “zavržen” (tako malomarno zavržena skrb za slovenski jezik je za diplomiranega slovenista in novinarja še posebej žalostna, odnos do slovenščine ter gledalk in gledalcev pa podcenjevalen in – skoraj – zavržen).
Fokus in vsebina prispevka
Zaradi boljšega razumevanja konteksta je treba bolj podrobno (kot je to storila varuhinja) pogledati tudi vsebino in strukturo prispevka Gašperja Petovarja. Varuhinja v svojem mnenju zatrjuje, da je bil “fokus prispevka pravi in dovolj jasno določen”. Taka ocena je precej nenavadna, saj prispevek sploh ni obravnaval ene izmed bistvenih tem – prekinitve poslovnega sodelovanja med TV Slovenija in Mladino, kar je bila sploh edina “dodana vrednost” tistega dne v zvezi z Repovževim komentarjem. Ta prekinitev je bila omenjena samo v napovedi voditelja Saše Krajnca, v prispevku pa sploh ne, kaj šele, da bi bila podrobneje razdelana. Celoten prispevek, ki je odstopal od siceršnjega običajnega dolžinskega formata za TV Dnevnik, je bil samo povzetek odzivov na komentar v Mladini, ki je bil širši javnosti znan že šest dni. Kar bi torej morda lahko bila dodana vrednost (in v interesu javnosti), bi bilo pojasnilo vodstva RTV in TV Slovenija, kakšno je bilo poslovno sodelovanje doslej (to bi bilo zanimivo slišati, ker na Mladini trdijo, da je bilo vsakršno poslovno sodelovanje med RTV Slovenija in Mladino končano že leta 2021, kar je bilo 18. 8. objavljeno tudi v članku Novice Mihajlovića v časniku Delo), tega pa novinar direktorja TVS in odgovornega urednika Mladine niti ni vprašal (ali pa ju je, pa tega ni objavil, kar pa bi bilo seveda neprofesionalno).
Če pa naj bi bila “odpoved poslovnega sodelovanja” na koncu odpoved nekaj naročenih izvodov Mladine na TV Slovenija, pa bi lahko kaj hitro (že v prispevku) pojasnilo vso absurdnost ogorčenega odziva vodstva RTV in TV Slovenija. Z drugimi besedami: varuhinja je zamudila priložnost, da bi analizirala zgrešeni fokus prispevka, sprejela ga je kot edino možno in pravilno izhodišče, urednici pa očitala, da svojega uredniškega ravnanja ni prilagodila temu (zgrešenemu) fokusu.
Bagatelizacija strašnih zločinov
Problematični sta tudi izjavi direktorja TV Slovenija in komentatorja Bojana Požarja, ki naj bi bil po informacijah avtorja prispevka edini dosegljiv (kar lahko samo pomeni, da priprava na prispevek ni bila niti dovolj skrbna niti pravočasna. Možno pa je tudi, da se relevantni komentatorji preprosto niso želeli odzivati na skoraj teden dni star zapis.) Direktor Urbanija je v odzivu (tudi prek omrežja Twitter) navedbe Repovževega komentarja v Mladini označil za ideje “končne rešitve” in “očiščenje”. Za primerjavo je – hote ali nevede – uporabil slovenske prevode uradnega nacističnega besednjaka iz 2. svetovne vojne – končna rešitev (judovskega vprašanja) / Endlösung der Judenfrage ter očiščenje / Bereinigung (ta se v zloglasnem “Generalplanu Ost” izrecno omenja tudi za t. i. slovensko vprašanje ali “Bereinigung der Slowenenfrage” oz. razselitev in iztrebljenje Slovencev). Ne glede na morebitno direktorjevo čustveno prizadetost in afekt ob navedbah v komentarju (s skoraj enotedensko zamudo), je za človeka na takšnem družbenem položaju zelo sporno primerjanje ideje po odpuščanju iz služb z razsežnostjo ter izrazi, ki so neposredno povezani z nacističnimi zločini, zlasti nad Judi. Gre za nedopustno pretiravanje, ki je v nekaterih drugih okoljih (npr. v Nemčiji, Avstriji ali Izraelu) po pravilu deležno hudih javnih kritik, ker dejansko pomeni bagatelizacijo omenjenih strašnih zločinov nacistov v 2. svetovni vojni (takega bagateliziranja se v razvitih zahodnih demokracijah poslužujejo zlasti politiki iz skrajnega desničarskega pola, enako pa velja tudi za skrajnejše politike iz nekaterih muslimanskih držav, zlasti Irana). V posmeh slovenski javnosti je Urbanija “ideje” Repovža z nacističnimi zločini primerjal le dan potem, ko je med uradnim obiskom v Berlinu za škandalozno primerjavo izraelskega odnosa do Palestincev s holokavstom poskrbel predsednik palestinskih ozemelj Mahmud Abas. “Komentator” Požar naj bi – po besedah avtorja Petovarja – v prispevku Repovževe ideje primerjal s “fašizmom”, v “komentarju” pa je postregel zgolj s špekulativno primerjavo odziva na podoben napis v nekem strankarskem časniku.
Pa naj komentira premier (kadar ni naš)
Malce nenavadno je tudi prizadevanje avtorja prispevka Gašperja Petovarja, da bi odziv na šest dni star zapis pridobil tudi pri predsedniku vlade Golobu. Mladina sicer je tednik s tradicijo in določenim ugledom, a da bi se moral predsednik vlade odzivati na publicistični komentar v enem izmed številnih slovenskih občil, je verjetno pretirano. Odgovorni urednik Mladine nima niti pooblastil niti vpliva, da bi lahko dosegel morebitna odpuščanja na RTV Slovenija, zato so njegovi pozivi (v kontekstu, kakor je to poimenoval sam, “kriminala na RTV Slovenija”) dejansko lahko samo simbolični. Njegov komentar v publicistični ostrini tudi sicer ni odstopal o komentarjev na temo RTV Slovenija v tem časopisu ter še manj od občasnih komentatorskih kritičnih pogledov na našo institucijo v drugih slovenskih medijih. Zanimivo bi bilo najti tudi kakšen primer iz preteklosti, ko bi predsednika kakšne druge vlade spraševali za komentar nekega uredniškega komentarja. Je morda znan varuhinji Marici Uršič Zupan?
Pod standardi – varuhinja pa nič
Varuhinja ta kontekst povsem zanemarja, ne prepoznava pa niti več elementov, ki kažejo, da prispevek ni dosegal standardov, ki bi upravičili objavo v taki obliki:
- ni bil aktualen (povzemal je odzive na zapis, ki je bil prvič objavljen šest dni pred tem);
- ni bil pojasnjevalen (sploh ni odgovoril na edino aktualno vprašanje tistega dne – kateri poslovni odnosi so bili prekinjeni, kakšne so poslovne posledice pri javnem zavodu in zasebnem mediju, kateri so morebitni precedenčni primeri ipd.);
- tema ni bila obravnavana smiselno uravnoteženo, pa tudi ne uravnovešeno … varuhinja sama problematizira “zdrs” pomanjkljive uravnoteženosti prispevka pri izboru “komentatorja Požarja” in povsem nevsebinski kratek stavek evropske poslanke. Ni jasno, zakaj varuhinja razume prispevek kot “celovitega”, ko pa zgolj povzema (zakasnele) odzive na skoraj teden dni star publicistični zapis v enem izmed zasebnih medijev;
- ob tem puščamo ob strani dejstvo, da je avtor tudi sam na TV Slovenija kot novinar prišel nedavno, in bi bil lahko prizadet zaradi Repovževe kritike.
Kontekst nastajanja prispevka in “sporne” napovedi
Žal je varuhinja v svojem mnenju povsem zanemarila ključni kontekst izbora, priprave in objave prispevka: neupoštevanje osnovnih načel profesionalnosti, ki jo je treba še posebej tenkočutno uporabljati v oddajah javnega nacionalnega radiotelevizijskega medija.
Prispevek je – zavestno ali kot posledica nesprejemljive malomarnosti – nastajal v nekakšni konspirativnosti, znotraj ozkega kroga “posvečenih” sodelavk in sodelavcev, ki o nastajanju in vsebini prispevka niso obveščali kolegic in kolegov, ki bi po svojih funkcijah in nalogah tistega dne morali biti seznanjeni s prispevkom. Prav ta konspirativnost, ki je povsem nesprejemljiva za delovanje javnih medijev v demokratičnih državah, je tudi izključni krivec za položaj, v katerem sta se znašla urednica Vesna Pfeiffer in voditelj Saša Krajnc (obstajajo sicer primeri, ko je taka “konspirativnost” nujna, denimo pred objavo pomembnih informacij, npr. rezultatov preiskovalnega novinarske dela ali volilnih napovedi, a za to tokrat seveda ni šlo).
Žalostni vrhunec konfuznosti
Je pa v tem konspirativnem primeru šlo za izrazito neprofesionalnost in škodovanje ugledu RTV Slovenija kot največje medijske institucije v državi, kar bi varuhinja – kot nekdanja poklicna novinarka – vsekakor morala prepoznati kot odločilen kontekst. Za profesionalno pripravo televizijskega Dnevnika je takšno delovanje odgovorne urednice Jadranke Rebernik nesprejemljivo ter podcenjevalno do kolegic in kolegov ter seveda gledalk in gledalcev, ker se to žal pozna v kakovosti prispevkov in oddaj. V primeru 17. 8. so ti neprofesionalni in z organizacijskega vidika tudi povsem konfuzni postopki dosegli žalosten vrhunec. Povsem odgovorno, profesionalno in logično je, da je bil odziv dnevne urednice in voditelja na to takšen, kot je bil.
Varuhinja tudi pomanjkljivo prepoznava kontekst nastajanja oddaje, kjer je s profesionalnega vidika povsem nesprejemljivo, da dnevna urednica uro pred začetkom vsebinsko in izvedbeno tako zahtevne oddaje, kot je televizijski Dnevnik, izve za vsebino nekega (predolgega) prispevka (ki seveda ne sodi v kategorijo “breaking news”). Varuhinja navkljub zelo podrobnim pojasnilom Vesne Pfeiffer in Saša Krajnca žal ni razumela (ali ni hotela razumeti) konteksta zahtevnosti priprave oddaje, v kateri je dnevni urednik prav v zadnji uri pred oddajo najbolj obremenjen z zaključevanjem končne podobe oddaje z vsemi tehničnimi postopki vred.
Zaščita profesionalne integritete
V danih razmerah sta se dnevna urednica in voditelj vsemu navkljub potrudila – prispevek je imel primerno in informativno napoved (bolj informativno od prispevka samega), s katero sta gledalkam in gledalcem ponudila relevantno informacijo o problematičnosti nastajanja prispevka (vključno z vsebino), hkrati pa sta ohranila svojo profesionalno integriteto in, če hočete, človeško dostojanstvo. Odločitev je bila povsem v skladu s 4. členom Kodeksa novinarjev Slovenije, ki se glasi: “Novinar ne sme zamolčati informacij, ključnih za razumevanje obravnavane teme.” Informacija o tem, da prispevek ni nastajal po poti, ki bi zadovoljevala še znosne standarde našega poročanja (se pravi z neprofesionalnostjo, konspiracijo, poznim “razkritjem”, vsebino s pomanjkljivo informacijsko vrednostjo), je bila korektna. Prispevek je nastal in bil v oddajo uvrščen po neprofesionalnem kanalu (vsebina napovednega prispevka za Panoramo naj ne bi bila v pristojnosti dnevnega urednika televizijskega Dnevnika) in po diktatu odgovorne urednice, brez običajnega profesionalnega dogovarjanja in obveščanja s kolegicami in kolegi. Žal varuhinja ni zaznala niti nedoslednosti v primerjavi odgovorov avtorja prispevka Petovarja in dnevne urednice Panorame tistega dne (ker sta na isto vprašanje odgovorila različno, je očitno, da nekdo laže). Vse to pa seveda je povezano z razumevanjem obravnavane teme in izhodišča Repovževega komentarja v Mladini o spornih zaposlitvah na RTV Slovenija in še širše – stavke na RTV Slovenija zaradi pritiskov in omejevanja novinarske in uredniške avtonomije v nekaterih programih in redakcijah.
Vse alternative bi bile slabše
Seveda sta imela Vesna Pfeiffer in Saša Krajnc tudi druge možnosti: lahko bi odkorakala z delovnih mest, kar bi bilo neprofesionalno. Vesna Pfeiffer bi lahko zavrnila objavo spornega prispevka, s čimer bi se, prosto po varuhinji, izpostavila očitkom o cenzuri ali samocenzuri, in bi se razmere na RTV Slovenija še bolj zaostrile (prihranjena pa nam bi ostala vsaj bagatelizacija nacističnih zločinov). Še obširnejša napoved, ki bi gledalkam in gledalcem še bolj jasno pomagala vzpostaviti razumevanje konteksta vsebine in priprave prispevka, bi še podaljšala oddajo, vprašanje pa je, ali bi lahko prispevala k večji jasnosti, za kaj sploh gre. Lahko pa bi seveda tudi sklonila glavo, poteptala svoje poklicno dostojanstvo, odmolčala in pač objavila, kar so jima naročili, četudi ne dosega niti minimuma poklicnih standardov. Si varuhinja prizadeva za to?
Tudi ob pogovorih v informativnih oddajah v napovedih pogosto gledalke in gledalce obvestimo, da smo relevantne goste vabili v oddaje, pa se na vabila niso odzvali ali so jih zavrnili (brez dodatnih pojasnil). Ne gre za nič nenavadnega in izjemnega, v primeru 17. 8. pa se je tako pojasnilo navezovalo na interno odločitev. Navsezadnje smo medij z največjo odgovornostjo v in do javnosti.
Sklep: kaj imajo skupnega nedoslednosti in osebno (ne)razkritje
Škoda, ker presoja in mnenje varuhinje ne vsebujeta nobenega resnega poklicnega argumenta. K sreči poročilo vsebuje zelo natančno argumentacijo “obtoženih” novinarjev – urednice in voditelja. Če bi ju varuhinja prebrala in razumela, ji ne bi spodrsnilo s tako hudimi nedoslednostmi.
Pri podajanju mnenj v poročilu bi bilo sicer dosledno, če bi varuhinja navedla tudi, da je soproga Florjana Zupana – trenutnega pomočnika odgovorne urednice informativnega programa TV Slovenija Jadranke Rebernik. Ali je to pri njenem (ne)razumevanju konteksta in postopkov profesionalnega dogovarjanja v javnem mediju igralo kakšno vlogo? Morda. Če ne drugače, pri njenem zelo blago formuliranem priporočilu za boljšo komunikacijo v informativnem programu.
Na koncu je morda res mogoče razumeti začuden odziv treh gledalk in gledalcev, ki niso razumeli voditeljeve napovedi. Ni pa mogoče razumeti vsega, kar je sledilo, predvsem poziva direktorja TV Slovenija Uroša Urbanije k premestitvama kolegov – z žaljivimi opazkami na račun njune profesionalnosti. Varuhinja tega “odziva vpletenega” začuda ni opazila. Čeprav je tudi to, in vse, kar se je dogajalo kasneje, žal postalo del konteksta televizijskega Dnevnika 17. 8., zdaj vključno tudi z avgustovskim poročilom varuhinje »generalnega vodstva« Marice Uršič Zupan.
Kolektiv RTV SMO 