PRIGODA O TEM, KAJ NA KONCU PADE VEN

RTV SMO. Tako se je imenovala tudi prireditev o pomenu javne RTV, ki jo je 26. oktobra 2022 na Šentjakobskem odru Lutkovnega gledališča v Ljubljani organiziral Svet delavcev RTV Slovenija.

Za vse, ki niste mogli biti z nami, smo popisali novinarski vrhunec večera – soočenje o novinarskih vrednotah javne radiotelevizije. Ven je padlo marsikaj, kar bi bilo škoda pokvariti s krajšanjem in povzemanjem.

Organizator dogodka je izpolnil, kar je obljubljal. Bil je večer pronicljivih misli, prepoznavnih obrazov in glasov, širokega izbora gostov, glasbe in humorja, aplavzov, pa tudi nekaj fujev in bujev se je slišalo iz polne dvorane.

Kako bi lahko novinarke in novinarji na RTV Slovenija delali boljše? To je bilo eno izmed vprašanj voditelja omizja Igorja E. Berganta, na katerega so odgovarjale varuhinja gledalcev in poslušalcev RTV Slovenija Marica Uršič Zupan, novinarka in prejšnja varuhinja Ilinka Todorovski ter Tatjana Pirc, radijska novinarka in predsednica Novinarskega častnega razsodišča. 

Voditelj Igor E. Bergant je v uvodu povedal, da je avgustovsko poročilo varuhinje Marice Zupan Uršič, v kateremse je opredelila do primera, povezanega s prispevkom v Dnevniku 17. avgusta 2022, v novinarskih vrstah povzročilo precejšnje razburjenje. V poročilu med drugim piše, da sta urednica in voditelj tega Dnevnika »pred objavo prispevka o prekinitvi sodelovanja TV Slovenija z Mladino napovedala, da prispevek objavljajo po izrecnem navodilu odgovorne urednice«.  Znano je, da so zaposleni zaradi pritiskov vodstva na urednico in voditelja, ki so tej njuni odločitvi sledili, izražali proteste, sodelavcema pa podporo in solidarnost, med drugim tudi 5. septembra z dostojanstvenim prihodom v studio Dnevnika ob koncu oddaje. 

Marica razlaga, Ilinka pove

Varuhinja je na prireditvi RTV SMO najprej razložila, kako je nastala njena ocena, da urednica Vesna Pfeiffer in voditelj Saša Krajnc nista ravnala prav.

MARICA URŠIČ ZUPAN: To mnenje je posledica dolge analize, ki sem jo opravila glede tega prispevka. Pri mnenjih oziroma presojah se na začetku niti ne ve, kaj na koncu pade ven. (sliši se smeh in vzklike negodovanja v dvorani) To je podobno kot pri intervjuju, ki ga delaš z nekom, imaš neko strukturo, vprašanja, na koncu pa je od sogovornika odvisno, kaj pride ven.

ILINKA TODOROVSKI: Urednica in voditelj nista storila ničesar narobe. Ničesar! (aplavz) Zato, ker sta imela na voljo samo dve možnosti. Ena možnost je bila, da tega prispevka ne objavita. Če ga ne bi objavila, bi tvegala obtožbo, da cenzurirata tako zelo pomemben prispevek (z roko Ilinka nakaže navednice), s katerim se je ščitilo ugled direktorja televizije, ki je naredil smešno potezo in sklicujoč se na kolegij odpovedal neko časopisno naročnino. Ta prispevek je bil narejen zaplotniško in za hrbtom, ni bila spoštovana 17. točka poklicnih meril in načel novinarske etike, ki predvideva, da daje pristojni urednik navzdol jasna navodila. Omembe tega v analizi varuhinje ne najdemo. Skratka, dve možnosti sta bili: da se od zmazka distanciraš ali da ga ne objaviš. To je bistveno sporočilo.

IGOR E. BERGANT: Kako imamo lahko dve tako različni strokovni mnenji o isti zadevi?

MARICA URŠIČ ZUPAN: To me zelo čudi. Na tak način bi lahko o vsaki sodbi ustavnega sodišča vprašali še bivšega ustavnega sodnika, ki bi imel morda drugačno mnenje. A ne gre za mnenje. Gre za to, da sem v poročilu točno navedla, kaj sem presojala. Ne strinjam se s tem, da urednica ni imela druge možnosti, v poročilu navajam, kakšne možnosti je imela na razpolago in kakšne obveznosti je imela z vidika obveščanja javnosti. Javnost je tisti dan dejansko imela pravico, da je o tem dogodku obveščena, kar sem utemeljila s tem, da so o dogodku tisti dan poročali skoraj vsi mediji.

IGOR E. BERGANT: To je sicer res, a mediji so o tem obveščali na podlagi obvestila za javnost, ki ga je objavilo vodstvo RTV Slovenija, kar pomeni, da je novico o nekem komentarju, ki je bil objavljen pred šestimi dnevi, sproduciral RTV.

MARICA URŠIČ ZUPAN: Dogodek tega dne ni bil le komentar, ampak odziv na način komentiranja. To sem tudi očitala ustvarjalcem oddaje, da so napačno dali poudarek na vsebino komentarja, na zaposlovanje itn.

IGOR E. BERGANT: Da zaplotniško, kot je dejala Ilinka, oziroma konspirativno nastaja nek prispevek za osrednji Dnevnik na javni televiziji in v demokratični državi? Za nas je to nekaj novega.

MARICA URŠIČ ZUPAN: To ni dobro. Ni profesionalno, ne sodi ne v ta in ne v nek drug čas. V sklepu poročila sem napisala, da način dogovarjanja in naročanja prispevka ni bil pravi, a glede na presojo teže pomena tega načina priprave prispevka in pomena prispevka za javnost, je ta pomen za javnost odtehtal način. Ta način se morda deloma tiče javnosti, a je bolj stvar internega komuniciranja in pravil, ki pa jih je treba urediti. To se pa absolutno strinjam.

Varuhinja se je torej strinjala, da je bil prispevek, ki ga je s sporočilom za javnost sprovociralo vodstvo RTV Slovenija, v Informativnem programu TV Slovenija pripravljen konspirativno in neprofesionalno.  

Tatjana razgali bistvo

TATJANA PIRC: Danes sem snemala reportažo o erotični Ljubljani in rada bi vas spomnila na eno izmed erotičnih zgodb našega glavnega mesta. Leta 1905 so postavili spomenik pesniku Francetu Prešernu, kipar pa si je drznil ustvariti muzo, ki je kazala golo oprsje. To je povzročilo škandal, ki je trajal zelo dolgo. Zaradi golote Prešernove muze so protestirali nazadnjaki, klerikalci, škof Jeglič … A Prešeren in njegova muza sta še tukaj. Muza je še vedno gola, čeprav je takrat klub dolenjskih žena pisal ljubljanskemu županu Hribarju, da lahko muzi napletejo pulover, s katerim bodo zakrile pohujšanje. Ob tej zgodbi sem se spomnila na RTV in na avgustovsko poročilo varuhinje. Zakaj? Ker nas uči, da nazadnjaki, jegliči in podobni, pristanejo na smetišču zgodovine, čez leta se jim posmehujejo, muze in ustvarjalci pa ostanejo. (aplavz)

MARICA URŠIČ ZUPAN: Kakšno povezavo ima to z mojim avgustovskim poročilom?

TATJANA PIRC: Začela sem plesti pulover, da ga prekrijem, to poročilo je za zjokat, ker je v njem toliko protislovnih stvari. Najprej bi pa rada čestitala Vesni Pfeiffer in Saši Krajncu za odličen odziv, ki je objavljen v poročilu za avgust, kar sta napisala, si pa res zasluži ime analiza. (aplavz) Varuhinja je npr. v tem poročilu napisala, da širši kontekst, ki ga opisujeta Vesna in Saša, pritiske in vse, kar doživljamo v zadnjem obdobju, da to ni relevantno, da je pomemben samo kontekst tistega dne, 17. avgusta. Novinarsko častno razsodišče, na katerega delo in postopke sem zelo ponosna, premišljeno in poglobljeno proučuje in odloča o primerih, v sklepih in razsodbah pa se vedno sklicujemo na člene novinarskega kodeksa. V  avgustovskem poročilu varuhinje pa je kup vprašljivih trditev, pri katerih se varuhinja ne sklicuje na katero izmed točk obsežnih Poklicnih meril in načel novinarske etike v programih RTV Slovenija, le dva člena sta v njeni oceni, ker ju v svojem odzivu omenjata Vesna in Saša. Varuhinja piše na pamet, tako ugotavlja tudi, kaj je primerno in kaj ne. Pričakovala sem, da me bo v analizi prepričala s tehtnimi argumenti, med prebiranjem njenega mnenja pa sem bila vse bolj zaskrbljena in razočarana, ker se mi je zazdelo, da to pisanje nastaja z nekim drugim namenom.

Za veto na cesto

IGOR E. BERGANT: Kako bi lahko delali bolje v prihodnosti?

ILINKA TODOROVSKI: Saj ni tako težko, vedno pa se začne pri tem, da morajo tisti, ki opravljajo svoje delo, vedeti, kaj počnejo. Če imamo urednike, ki ne vedo, kaj je uredniško delo, če imamo novinarje, ki ne vedo, kaj je novinarsko delo, če se izpraznijo mesta v programski shemi, če se izločajo oddaje, ki imajo težo, in se z ničemer ne nadomestijo, če se laže o tem, kaj je ukinjeno in kaj ne, če v takem ozračju enega izmed vodstvenih položajev zasede nekdo, ki je tiste excel tabele pretenciozno imenoval analize (poročanja RTV Slovenija), ko nekdo drug pravi, da je analiza dokument, o katerem govorimo danes, v takem ozračju je izredno težko delovati. Kaj bi bilo treba nujno in takoj storiti? Postaviti bi bilo treba veto na pobiranje ljudi s ceste in na zaposlovanje takih, ki ne obvladajo posla.

IGOR E. BERGANT: Drugim medijem ne rečemo cesta …

ILINKA TODOROVSKI: Se opravičujem, to je žargonski izraz. Ljudje, ki presojajo o tem, ali je ob 18.00 še dovolj zgodaj za popolno spremembo oddaje, čeprav niso niti sekundo sedeli v studiu, ki niso nikoli trepetali pred vklopom v živo, ki nimajo pojma, a kljub temu vehementno napišejo, da je ob šestih zvečer še dovolj časa za posege v oddajo – vse to bi bilo treba ustaviti, ljudje, ki javno nastopajo, bi se morali za to delo izobraževati, ne bi smeli zaposlovati takih z govornimi napakami, ki zdaj vodijo celo elitne oddaje … Dobivamo urednike, ki jim v nobenem komercialnem mediju ne bi zaupali uredniškega položaja. Spomnimo se, ko je prišla v Odmeve zadnja voditeljica. Izbrali so jo z internim razpisom, na katerega so se prijavljali zaposleni, takrat se je preverjalo, kdo izpolnjuje pogoje. Zdaj pa pride nekdo, ki ima referenco dela na strankarski televiziji in z govorno napako. Če se te stvari ne bodo ustavile, bo škoda, ki je že zdaj nepovratna, še veliko večja. Poklicna merila in načela novinarske etike so zakon, vsak bi jih moral poznati, ne le varuhinja. Ti, ki prihajajo v hišo, jih ne poznajo, ljudje, ki odločajo o programu, jih ne poznajo, vodstvo jih ne pozna. Vodstvo ne bere niti poročil varuha. Programski svetniki še vedo ne, da obstajajo dokumenti, kot so poklicna merila in programski standardi. Kaj lahko sami storimo, da nadaljujemo dobro delo in smo pri tem samokritični? Ali je bilo v tej hiši prej vse dobro? Kje pa. Poglejte poročila, ki sem jih kot varuhinja napisala v zadnjih petih letih. Naredili smo veliko napak. Na napakah se je treba učiti, za napake se je treba opravičiti, potem je treba iti naprej. Na RTV naj delajo kompetentni ljudje, ne pa tisti, ki RTV-ja ne marajo, ki ga sovražijo. (aplavz)

Kdo je komu zrcalo

IGOR E. BERGANT: Gospa Marica Zupan Uršič, kaj imamo v rokah, da bi bili boljši kot smo?

MARICA URŠIČ ZUPAN: Veliko. Morda bi si morali tudi vi včasih nastaviti zrcalo. To je zunanji pogled mene, ki sem prišla na RTV, ki nisem vezana na ta RTV, kar si štejem v dobro, ker nisem vezana ne na vodstvo, ne na programski svet in ne na zaposlene. Na nikogar.

IGOR E. BERGANT: Vas je pa programski svet imenoval …

MARICA URŠIČ ZUPAN: Ja, prejšnji in ne obstoječi. Me pa programski svet lahko razreši le iz krivdnih razlogov in ima zelo malo možnosti za to, ker pazim, da ne delam kakšnih (nerazumljivo) … Se mi zdi, da ste razdeljeni na pravoverne novinarje, ki ste se zaprli v mehurček in niste pripravljeni slišati kritik na svoj račun. Zagotovo pa so kritike še bolj potrebni mnogi prišleki.

IGOR E. BERGANT: Je pravovernost kaj negativnega? V smislu pravovernosti kot vere v profesionalno novinarstvo?

MARICA URŠIČ ZUPAN: Morda vera ni bil pravi izraz. Gre za prepričanje v to, da vedno delate prav. Pri vsakem delu je treba imeti dvom, se spraševati, ali nisem naredil napake. Tega je premalo. V veliki produkciji na RTV je normalno, da se dogajajo napake. Če se zgodijo, jih je treba priznati. Tu pa se včasih ljudje raje zakopljejo v svoj prav, ker morda mislijo, da s tem ohranjajo integriteto. Integriteta je tudi, če priznaš svojo napako. Vedno rečem: »Ne iskati krivca, ampak napako, ki se zgodi.«

Ne podcenjujmo občinstva 

TATJANA PIRC: Rada bi opozorila na nevarnost podcenjevanja gledalk, gledalcev, poslušalk, poslušalcev. Varuhinja je v poročilu, ki ga nehote ali hote obravnavamo, napisala, da kolega nista naredila prav, ko sta se odločila za napovedni stavek: »Prispevek objavljamo po izrecnem navodilu odgovorne urednice,« varuhinja omenja, da bi morala to povedati drugače, ker ljudje njunega stavka niso razumeli. Jaz pa mislim, da je javnost te besede zelo dobro razumela in da so bile nujno potrebne. Varuhinja lahko reče, da govorim iz mehurčka, jaz sem pa prepričana, da govorim na podlagi svoje strokovnosti in tudi tega, da sem za razliko od nje zelo vezana na RTV. Mislim, da bi moral biti tudi varuh zelo vezan na RTV, biti bi moral oboževalec ideje javne radiotelevizije. Ne podcenjujmo javnosti, ker zelo dobro ve, kaj se dogaja. V dokumentu o poklicnih merilih in načelih novinarske etike na RTV Slovenija glede posegov v program piše, da morajo novinarji, uredniki in programsko vodstvo o tem obvestiti javnost, varuhinja pa svoji oceni trdi, da bi morala biti to stvar internega komuniciranja. Ni res. Mi moramo biti transparentni. Zato se mi zdi tako zelo pomembno, da o razmerah javno govorimo, ker smo tudi na ta način transparentni. Javnost mora vedeti, kaj se dogaja na RTV in z RTV.

ILINKA TODOROVSKI: O teh zadevah se nam sploh ne bi bilo treba tako zagonetno pogovarjati, ne bi nam bilo treba gostovati tukaj, če bi se imeli o njih priložnost javno pogovarjati tam, kjer je naš naravni prostor, v radijskih in televizijskih studiih. Namesto tega smo pet torkov gledali oddaje, za katere upam, da jih bo varuhinja tudi dobro analizirala.

Varuhinja »generalnega vodstva« Marica Uršič Zupan je ob vsem, kar je padlo ven, povedala tudi, da na RTV ni vezana, kar naj bi ji olajšalo delo in zbistrilo pogled, ko piše svoje »analize.« Ni pa povedala, da je njen soprog dolgoletni RTV-novinar Florjan Zupan, ki je v zadnjem letu napredoval v neformalnega namestnika odgovorne urednice Jadranke Rebernik. Zupan je bil tudi tesen sodelavec Vesne Zadravec, ki je po imenovanju Andreja Graha Whatmougha napredovala v strokovno direktorico. Potem pa je lahko tudi Marica Uršič Zupan postala »varuhinja.« 

Celotno prireditev RTV SMO si lahko pogledate na spodnjem posnetku.