Še danes ne vemo, po kakšnem ključu je “generalno vodstvo” z opominom kaznovalo natanko 38 od veliko več ZAposlenih, ki so javno izkaZAli solidarnost s kolegom, ki mu je grozila kazen. Vemo pa, da bodo ti opomini skupaj z opominjevalci kmalu romali na smetišče zgodovine, ZAto smo sami poiskali ključ za magično številko #38. Našli smo jo v – umetnosti.
Iz proglasa Kolektiva RTV SMO – 10 ZAvez ZA boljšo RTV Slovenija:
»… ZA še več kulture v najširšem pomenu te besede, tako v naših vsebinah, in tudi, ko gre za širjenje kulture javnega komuniciranja. Smo PROTI nekulturi, ki se trenutno kaže v podcenjevalni javni in interni komunikaciji vodstva RTV Slovenija ter nekaterih posameznic in posameznikov.«
William Shakespeare: Soneti
(prevedel Janez Menart)
38
Kako naj moji pesmi vir presahne,
doklèr živiš ti, ki ne nehaš liti
v moj stih vsebine svoje, vse prežlahtne,
da bi papir jo mogel ponoviti?
Ne meni, glej, zahvali se sam sebi,
če branja vreden se ti zdi kak stih,
zakaj, le kdo ne znal bi peti tebi,
ko vendar v njem ti sam rodiš navdih.
O, bodi muza, slavnejša od njih
devetih, ki rimači jih časté,
in temu, ki te prosi za navdih,
daj pesmi, ki vekove preživé.
Če dnem izbirčnim všeč bo pesem moja,
naj trud bo moj, a hvala naj bo tvoja!
Ivan Tavčar: Cvetje v jeseni
Ko se je po travnikih otava kosila – katerega leta je to bilo, nima za vas, častite gospe, nikakega pomena – sem vzel v roko pratiko ter izračunal, da dosežem točno po štirinajstih dneh osemintridesetoleto svoje brezpomembnega življenja. Teh osemintrideset let mi je tičalo neprijetno v kosteh: spodaj se mi je pričenjalo telo že nekako nesimetrično zaokrožati, zgoraj ob sencih pa je že nekaj sivelo, kakor pozimi, če leži ivje na vejevju. Sicer pa se mi je dobro godilo. Nekaj let že nisem poznal nikakih skrbi, kakor so me svoj čas davile na visoki šoli, in v pravdah sem koval če že ne rumenjakov, vsaj srebrnjake, tako da sta se napolnila dan za dnevom lonec in skleda. Vzlic temu pa me je tistega dne, ko sem ob roki pratike določil svojo starost, zavest, da se staram, prav potlačila in ravno tako me je potlačilo prepričanje, da mi na svetu ne ostaja drugega nego tisto, kar imenuje Latinec: fructus consumere.
Aleš Čar: Pasji tango
Na levi so se borci razdelili v nekaj manjših skupin in živo diskutirali. Mali starček, posušen in z veliko glavo, je izpulil Lojzetu prenosni telefon in besno tipkal, Vladimir je vse večkrat pogledoval na uro. Imel jo je na veliko izpisano na stolpnici banke, kjer se je na displeju izmenjavala s stopinjami. Deset do dveh in osemintrideset v senci.
Max Gallo: Julij Cezar
Ko z ladje z odkupnino v trupu vržejo sidro v vodo, Cezar ne skriva odločenosti. Emiliju pripoveduje o svojih načrtih in mu z obraza razbere nemir. Vendar želi, da ti možje zaslutijo svojo usodo. Bogovi so jihzaslepili. Ne verjamejo v smrt s križanjem, ki jim jo je obljubil. Smejejo se. V osemintridesetih dneh skupnega življenja so se vendar zbližali.
Haruki Murakami: Kronika ptiča navijalca
»Ne vem, za vodo pač,« je odvrnil gospod Honda. »Iskreno rečeno, sem tudi jaz trpel zaradi vode,« je rekel mimo mojega vprašanja. »Pri Nomonhanu ni bilo prav nobene vode. Bojno črto je vrglo iz reda, oskrbovanje se je pretrgalo. Ni bilo vode. Ni bilo hrane. Ni bilo povojev. Ni bilo streliva. Bitka je bila strašna. Pomembneže v zaledju je zanimalo samo, kako čim hitreje zasesti ozemlje. Nihče ni pomislil na oskrbovanje. Vode skoraj tri dni nisem pil. Zjutraj sem po tleh razgrnil brisačko, da bi se vsaj malo prepojila z roso, jo ožel in posrkal nekaj kapljic, to je bilo tudi vse. Nikjer drugje niti kaplje vode. Takrat sem res mislil, da bi bilo še najbolje umreti. Na svetu ni hujše stvari, kot je žeja. Razmišljal sem, da bi se raje pustil ustreliti, kot da bi bil tako žejen. Soborci, ustreljeni v trebuh, so kričali za vodo. Nekaterim se je zmešalo. Bil je pravi pekel na zemlji. Pred našimi očmi je tekla široka reka. Če bi jo dosegli, bi dobili vode, koliko bi hoteli. Toda nismo je mogli doseči. Sovjetska vojska je med nami in reko v gosti črti zvrstila velike tanke s plamenometalci. Vkopi mitraljezcev so bili posuti na gosto kot bucike na šivalni blazinici. Z vrha hriba so prežali ostrostrelci. Sovjetski hudiči so tudi ponoči vztrajno metali svetilne bombe. Oboroženi smo bili s pehotnimi puškami, kalibra osemintrideset, in vsak samo s petindvajsetimi naboji. Vseeno se je veliko mojih kolegov odpravilo do reke po vodo. Niso več zdržali. A niti eden ni prišel nazaj. Vsi so pomrli. Vidiš, ko je treba biti pri miru, bodi pri miru.«
Elena Ferrante: Dnevi zavrženosti
Na tleh sem pobrala dolgo prožno vejo in začela z njo zamahovati po zraku, sprva mlahavo, potem odločneje. Hotela sem, da bi zažvižgala, tako sem se igrala, ko sem bila majhna. Spomnila sem se, kako sem nekoč na domačem dvorišču našla podobno tanko vejo in z njo švistala po zraku. Prav takrat sem izvedela, da so sosedo, ki se ji ni uspelo zastrupiti, našli utopljeno pri Misenskem rtu. Novica se je širila od okna do okna, z nadstropja v nadstropje. Mama me je takoj poklicala noter, bila je razburjena, čeprav nisem ničesar zagrešila, pogosto se je znašala nad mano brez razloga. Včasih se mi je zdelo, kot bi jo pri meni nekaj motilo, kot bi na mojem obrazu prepoznala nekaj svojega, nekaj, česar ni marala, kako svojo skrito slabost. Tisti dan mi je prepovedala, da bi se vrnila na dvorišče ali šla na stopnišče. Ždela sem v mračnem kotu stanovanja in prikazovala se mi je revica: njeno napihnjeno telo, v katerem ni bilo več življenja, srebrna riba, ki čaka, da jo vložijo v sol. Od takrat naprej sem se vsakič, ko sem požvižgavala s šibo, spomnila nanjo, na žensko v slanici. Slišala sem jo, kako se je utapljala, videla, kako jo je vso noč nosila voda proti Misenskemu rtu. Ob misli na to sem zdaj sredi gozdička čedalje močneje bičala zrak, kot tedaj, ko sem bila deklica in sem tako klicala ali odganjala duhove, in odločneje ko sem udrihala, ostreje je žvižgalo. Bušnila sem v smeh, kajti naenkrat sem zagledala samo sebe, žensko pri osemintridesetih, kako se v hudih težavah zateka v svojo otroško igro. Ja, sem si mislila, tudi odrasli počnemo in imamo v glavi neumnosti, od veselja ali bridkosti. In smejala sem se vse glasneje, ko sem mahala s tisto tenko dolgo vejo.
Feri Lainšček: Strah za metulje v nevihti: roman o ljubezni
Oficirjevo vedenje se je zdelo tudi meni čudno, njegovi pomisleki pa so mi v trenutku odprli oči. Pomislil sem na obsedenost z visokimi petami, pa na zamaknjeno poplesavanje med prireditvijo in vzdihovanje ob pogledu na rdeče salonarje, ki jih je kupil Gordani. Le to troje je bilo treba sešteti, in ni bilo dvoma, da nikakor ni bil ravnodušen, ali se za tem skriva še kaj drugega, je bilo pa seveda uganka. Star je bilosemintrideset let, bil je že nekaj časa ločen, večkrat je bil tudi že premeščen, sicer pa je bil doma iz Splita, kjer so bili bratje mornarji – toliko sem medtem že izvedel o njem – vse je zdaj v moji glavi nekako sovpadalo, prebujala se je prav nadležno še ena skrb, ki mi ponoči ni pustila zaspati.
Kolektiv RTV SMO 