Medtem ko generalno vodstvo pred javnostjo skriva podatke o gledanosti, direktor televizije Uroš Urbanija naroča natančne analize gledanosti s točno določenim ciljem – diskreditacijo posameznih voditeljev. Namesto analize gledanosti programskih pasov ali oddaj, je namreč Urbanija naročil podatke o gledanosti oddaj po posameznih voditeljih. Želel je dobiti argumente, s katerimi bi zamenjal še tistih nekaj profesionalnih voditeljev, ki mu niso lojalni. Na njegovo veliko žalost so podatki pokazali, da so najslabše gledane prav oddaje, ki jih vodijo in urednikujejo ”njegovi” kadri, Plaskanova, Svetina, Elikan, Korenova in ostali strankarski nameščenci.
Tudi ostali podatki so katastrofalni, vsi programski pasovi in praktično vse oddaje imajo slabšo gledanost kot prejšnja leta. Čeprav se Urbanija trudi skriti vse podatke in ne zaupa nikomur več (posamezne urednike in voditelje vabi k sebi na sestanke na 4 oči z jasno grožnjo, da mora vse ostati za zaprtimi vrati), je njegova četica kolaborantov tako majhna, da vse informacije vseeno pridejo do nas.
Ko je kolegij direktorja obravnaval katastrofalne podatke o gledanosti, je Urbanija seveda moral najti nekaj pozitivnega v poraznih rezultatih in našel jih je v dveh svojih paradnih konjih, Možini in Pirkoviču. Njune oddaje so sicer klasičen primer manipulacij in nesprijaznjenosti z aktualnimi in zgodovinskimi dejstvi in ne dosegajo gledanosti, ki si jih generalno vodstvo želi. Ampak njuna Utripa sta tak presežek neprofesinalnosti, da si ljudje v besu delijo oddaji po družabnih omrežjih in zato imata v spletnem arhivu nadpovrečno število ogledov. Urbanija je to izkoristil za pohvalo obema avtorjema, kar je podkrepil z besedami, da je ”opazno, da je Pirkovič pesnik, avtor državnih proslav in da zna dramaturško sestaviti Utrip, ki pritegne gledalce”. To, kako se ob gledanju počutijo gledalci, pa je pozabil dodati.
Kolektiv RTV SMO 